Prostorska (3D) vizualizacija je kombinacija tehničnih in umetniških spretnosti in se uporablja za predstavitev oziroma realistično upodabljanje izdelkov (angl.: rendering), ki jih še ni v fizični obliki, ali pa je postavitev realne scenografije za fotografiranje težje izvedljiva.
Tehniko uporabljajo vse veje industrije, od prehrambne industrije do vrhunskih tehnoloških podjetij. Nekateri pogosti primeri, ko smo lahko dejansko priča 3D vizualizaciji, so vrhunski oglasi, videoposnetki, arhitektura, znanstveni projekti, itd.
Če privzamemo, da je 3D model pravzaprav matematični prikaz katerega koli dizajna, se s 3D vizualizacijo ta matematični prikaz virtualno pretvori v pojavno obliko, ki je znana potencialnemu uporabniku. Z ustreznim poznavanjem orodij in tehnologij se takšna vizualizacija zelo približa dejanski podobi izdelka, kot če bi le ta bil dejansko že proizveden.
Proces računalniške realistične vizualizacije, ki ga naši študenti spoznajo, preizkusijo in na koncu tudi obvladajo, lahko v grobem strnemo v korake, predstavljene v nadaljevanju.
Izhodišče v procesu računalniške realistične vizualizacije predstavlja dobro, ciljno in namensko kreiran računalniški 3D model predmeta, ki ga naši študenti kreirajo sami, kar prav tako predstavlja kompetenčno prednost. Ko je 3D model končan, ali pa celo že med procesom oblikovanja, ga inženirski oblikovalec postavi na ustrezno sceno, ki jo je pred tem ustrezno pripravil. Nato sledijo koraki:
- predpisovanje materialnih lastnosti posameznih površin, kjer ne določamo zgolj barve temveč tudi teksturo in strukturo ali vzorec površine. Naši študenti spoznajo načine, kako ustrezno definirati poljuben material, z upoštevanjem vseh karakteristik finalne površine;
- virtualno osvetljevanje – iluminacija, ki se izvede tako, da se na sceno postavijo virtualne luči, s katerimi osvetlimo objekt. Izbor in lokacija luči nista naključna, zato temu koraku posvetimo precej časa v pedagoškem procesu;
- definicija in postavitev virtualne kamere, s katero izvedemo zajem nastajajoče slike. Pravilno (optimalno) je potrebno določiti položaj in kot kamere, da se virtualna upodobitev popolnoma sklada s perspektivo »okolice«.
- po končanem procesu vizualizacije pa sledi praktično neizogiben korak poobdelave posnetka, kjer s sodobnimi grafičnimi programi virtualno upodobitev dokončno finiširamo.
Virtualno upodabljanje je zadnji in najbolj kritičen korak razvoja novega produkta. 2D slike, ustvarjene na podlagi računalniškega, nemalokrat konceptnega, modela, morajo naročnika prepričati v kvaliteto predlagane rešitve.
Skozi študijski, pedagoški, proces naše študente opremimo z vsemi potrebnimi znanji, ki jim omogočajo samostojno, kreativno in predvsem kvalitetno delo na področju 3D vizualizacij virtualnih modelov.
V pedagoški proces vključujemo uporabo najsodobnejše in svetovno priznane programske opreme za vizualiziranje in poobdelavo posnetkov.
Vsekakor je tudi to znanje ena izmed ključnih kompetenčnih prednosti naših študentov na trgu dela.
Vabimo pa vas, da obiščete našo galerijo, kjer boste zagotovo našli tudi precej vizualizacij virtualnih modelov.